Mogoče je življenje res life Vol. 2

Ste se že kdaj zamislili, da niste tisto, kar mislite da ste? Da ste v bistvu nekaj, kar drugi pravijo. Sem res tisto, kar samemu sebi govorim in kar sam vidim da sem? Da sem zmeden in prestrašen poba v zgodnjih dvajsetih? Z mnogo vprašanji  in nejasnimi odgovori, ki lebdijo nekje v prihodnosti… Sem res zagrenjen in neuravnovešen, tak, za kakršnega se imam in kakor se obnašam, ko sem sam v svoji družbi?

Ali postanem resnični jaz, tisto, kar me v resnici predstavlja, šele takrat, ko grem med ljudi, ko se znajdem v družbi prelestne plavolaske? Ki vsaj po prvem odtisu misli, da sem vesele narave? Če pravilno sklepam, v očeh drugih nisem tak, kakršen mislim da sem. Mogoče nisem tisto, kar sem zgoraj naštel…

A seveda obstaja še tretja možnost, verjetno se za njo skriva tudi še četrta in peta, a naj ostanem tu, da ne bom postal razvlečen kot vijugasta se pot na Dolič. V danem trenutku kot pot v neskončno, a za seboj skriva cilj. Se vam ne zdi, da stvari velikokrat izgledajo nemogoče, nedosegljive , a takrat, ko jih uresničimo, osvojimo, dobijo povsem novo obliko. Nič  več niso znanstvena fantastika, postale so del nas, del tistega, kar smo uresničili.

Sem mogoče res jaz takrat, ko se odpravim v tišino, v hribe, ali ko le odvihram nabirat kilometre? Je trpljenje tisto, kar me izpolnjuje, »grizenje kolen«  in nepopustljivost do samega sebe? Doživim in občutim življenje na najbolj naraven in za moderni svet »primitiven« način, ko so oči pekoče zaradi znoja, ki je na drobno pritekel v njih in ki je znak, da srce dela in potrjuje, da sem.

Očitno je to vse tisto, kar me gradi in ustvarja celoto. Prikazuje mene, večplastnega, drugačnega v vsaki dani situaciji, fleksibilnega, je vse to dokaz, da v sebi skrivamo mnogo več, kolikor lahko ljudje okoli nas opazijo in po čemer nas ocenjujejo in rangirajo. Je izobrazba res pravilno merilo za odraz naših sposobnosti, prikaz našega resničnega jaza? Zagotovo ne more biti, a v današnjem svetu je mnogokrat tako, kar je frustrirajoče.

Jaz, oseba, ali Vi, da ne bom tako slepo in egoistično usmerjen le vase, seveda smo mnogo več kot nekaj, kar bi nas lahko premerilo in ocenilo z enim samim pogledom. Zagotovo nismo le tisto, kar mislimo, da smo, smo seštevek vsega, za kar se imamo sami, kakršne nas vidi okolica, kako sami sebe gledamo takrat, ko smo veseli, potrti…

Če bi mi vedno uspelo sestaviti celoto samega sebe, morda nikoli ne bi bil depresiven, če bi se v trenutku, ko je življenje prekrito s temačnostjo, obupom, spomnil na vse ostale stvari, ki so prav toliko resnične kot tiste,ki nas spravljajo v obup. Smo mnogo več  in vsi bi lahko bili ponosni na to, da obstajamo. Tudi tisti, ki mnogokrat mislimo, da smo nekaj povsem drugega!

Ker praktično ne spremljam bloga, izjema ste Chefe in ne vem zakaj, vendar da, priznam, dnevno “čekeram” Irenin blog. Zato ne vem, koliko se je pisalo ali se ni pisalo o smrti bivšega predsednika, Janeza Drnovška. Pa pustimo sedaj to ob strani. Naj mu bo lahka zemlja!

Kakor koli, ne morem mimo tega, kar so mediji naredili iz Janeza D. ali bolje, kako se ob vsej tej ceremoniji obnašajo politični priskledniki. Najbolj smešni so tisti, dobro znani nasprotniki pokojnega D-ja, ki sedaj govorijo slavospeve, kako je bil dober, kaj je naredil… In seveda oh in sploh, za časa življenja so mu pa polena pod noge metali in se mu malodane rogali.

Da ne bom naredil krivice tetkam in “modelom”, ki sem jih mimogrede ujel pri neki včerajšnji oddaji. Intervjuvana gospa ga je hvalila na vse pretege, da kako je bil dober, je rekla tudi pošten?!, saj bi bilo to skoraj edino, kar je pozabila reči. A vseeno, posebej me je fasciniral zaključek dotične gospe ali tete, ki je kot razlog simpatiziranja z D-jem omenila dejstvo, da je bil pokojnik krščen. Ja to je dobesedno vredno smeha.

Ljudje “namečejo” o D-ju toliko stvari, ki so le hvala in malodane poveličevanje, a kaj si je mnogo ljudi mislilo o njem, ko je bil še približno živ, ni več pomembno. Le da je po smrti “narodni heroj” in Bog mi pomagaj, rock zvezda. Celotna zadeva izpade milo rečeno, patetična PIKA Če bi pri maši v Stolnici videl pozirati še predsednika vlade, bi dobesedno bruhnil na nezloščen parket dnevne sobe!

A sedaj se sprašujem, je bil Janez D. res tako dober, dober od nekdaj? Se je že od malih nog trudil pomagati, biti človek človeku ali človeku le”svinja” ob koritu? Dobro, zgodil se je D-jev Darfur, Cigani, besede o pomoči sočloveku…

A ne morem mimo vprašanja, če je temu res tako? Kajti dobro se zavedam, kako se obnašam, kadar je kaj narobe, če me kaj boli, če nekomu drugemu, meni ljubemu kaj manjka, je poškodovan… Ko si rečemo, le da bi bilo bolje, pa bom stvari naredil tako in tako, kot je treba. Ne vem pa kakšen občutek je, ko umiraš, verjetno podoben. Postavljam vprašanje, je bil razlog D-jeve “dobrote to, da mu je ob koritu v globinah žugal peklenšček in grel vodo v kotlu, kamor padejo barabe? So mu morda pred očmi letali angeli iz nebes? Ali je morda le dobil poziv iz Vic? Spreminjati svet in sebe v trenutku, ko ti kocine na hrbtu že žge ogenj iz pekla?

Smešen mi je prizor Dr. D-ja, ko prebivalce Ambrusa nagovarja k strpnosti, da naj bodijo ljudje, saj se bližajo sveti prazniki, a sam je imel na Zaplani verjetno dovolj prostora za celotno družino Strojan? Nekomu pomagaš tako, da mu daš tisto kar potrebuje, če rabi streho, mu daš strehe nad glavo, če je lačen, ga nahraniš itd. Prazne besede nikomur ne pomagajo, le tistemu, ki nekoga “nateguje”.

Po vsem kar se je zgodilo, se sprašujem, komu v korist je tolikšno populariziranje Janeza Drnovška?

Naj počiva v miru!

Lažnivcem in tistim, ki se sprenevedajo, lahko rečem samo, odjebite v svoje brloge!

Tako kot vsak December, odkar se vsaj približno zavedam življenja, je prav to tisti mesec, katerega bi z veseljem preskočil, ali pa morda celo izbrisal iz koledarja! Ne, bolje bi bilo, če bi ga uspelo zradirati iz glav ljudi, ki “ljubijo” veseli december.

Kot je bilo na voljo prebrati že v številnih prispevkih blogerjev kritike na pojav decembra, ki nam prazni denarnice, ali pa tudi ne, če se mu ne damo, bom tudi sam izpraznil svojo pištolo nabito z gnevom naravnost v oči, Vam, predragi bralci, ki ste po možnosti eni od drekačev, ki paradirajo po “malem mestu velikih nakupov” in razkazujejo svoje “klinčeve” naj naj avtomobile, pičkice koketno kličejo po pogledih mimoidočih “oboževalcev” in upajo ter si želijo, da bodo neuspešni pohotneži ob naslednjem drkanju mislili na njih, a se na njihovo žalost motijo, saj je download torrentov drkačem veliko bolj povšeči kot vizualiziranje in drgnjenje na neke homemade pornstar izgledajoče krote!, druge se lomijo na svojih novih, prelepih “štikeljćkih”, naj se zvrnejo na ledu in polomijo “jebene” gležnje, p+++++e….

Enak pozdrav seveda leti tudi na vse tiste, ki ste že bili zgoraj omenjeni, a Vas moram še enkrat pohvaliti… Zavidam Vam vaše pregrešno drage avtomobile, prelepe žene in nasploh vse okoli vas, ker česarkoli se doteknete spremenite v zlato. Da. Tudi moja polt postaja zlata, ko vas gledam. To je verjetno le neka vmesna faza med prebledevanjem in trenutki, ko hrepenim po tem, da bi vam glavo zabil v prvi obcestni količek! Zadavite se v svojem bogastvu, naj se vam cekini pokadijo iz vaše vase-zagledane riti.

V želji po tem, da bi kupil skoraj najmanjšo možno posajeno smrečico, moram mimo gruče že navedenih ljudi… V ponižnem upanju, da bo morda le malo manj gneče kot ponavadi, saj je Božič mimo, ponovno stopiš na bombo, povlečeš kurca iz košare polne pičk! Ljudem se je ponovno “snelo”, očitno so vsi, tako kot jaz, želeli kupiti najmanjšo možno smrečico! Ljudje “cvilijo”- “NIMAMO, cene so vedno višje plače pa še vedno enake kot pred podražitvami”. A od kod jim potem denar, želja po nakupovanju in postopanju po trgovinah, po prehranjevanju in “kofetkanju” izven doma? Če pa nimajo!…?

Ali so ljudje lažnivci, in to pomeni, da bom kmalu izgubil še tiste malo vere v človekovo dobroto, ki mi je ostala, ali bom moral imigrirati nekam, kjer se “horde” brezglavih potrošnikov še niso uspele namnožiti!?

Naj se vrnem nazaj, k zgoraj omenjenim “drekačem” ali “drkačem” in seveda “pičkicam”, ki z izgledom kličejo po pogledih, ki jim bodo višali že tako previsok ego in self-rating. No, da ne bom izbljuval žolč le na tiste, wannabe pomembneže, kar v mojih očeh definitivno niso. Nasplošno mi je obsesija mrzličnega nakupovanja, postopanja in opazovanja po trgovinah zanimiva. A ne gre mi v glavo, kako je tistim, ki nimajo dovolj, da bi kupili kar potrebujejo in da ni na listi najbolj cenenih, kako se počutijo, ko gledajo okoli sebe nekatere ljudi, ki imajo očitno dovolj pod palcem, da zavzeto kupujejo, oni pa lahko le opazujejo. Tovrstno početje lahko poimenujem le z besedo mazohizem. Seveda ne morem mimo absurdnega pogleda na situacijo, ko izstopiš iz trgovine in te pred njo nekdo prosi za kakšen “fičnk”, ker očitno živi v pomanjkanju, sami pa imamo dovolj in očitno še preveč!

Pobesnelo nakupovanje mi definitvno dviga moj drugače skorajda idealen pritisk v višave. Škodi zravju. A hvala komur koli že, da imamo nekakšen spletni dnevnik, medij, kar vam je ljubše in se lahko “skričimo” s prsti na tipkovnico. Če se je kdo od Vas prepoznal v zgornjih vrsticah, Vam seveda… ne izkazujem čestitk in podobnega sranja v prihajajočem letu! Evo, kažem Vam sredinca in fukajte se še vi, s svojo levico, če znate!

Izbrisal Krof-a, zabrisal sledi. Odšel iz obličja glamurja sveta imenovanega Blog. Naveličan bil pisanja o razočarani ljubezni, minljivosti, majhnosti človeka in hrepenenja po lepšem in prijetnejšem jutri. Zakopal Muzo in odvrgel v smeti vso pripadajočo šaro.

Zaveslal stran od gledanja Google Analytics, kateri je bil pomembnejši od samega pisanja! Gledanost, branost, to je nekaj veljalo. Vam je pomembnejša kvalitita ali kvantiteta? Seveda bo vsak odgovor nosil v sebi besede stila, »ne, pišem zaradi samega sebe, ker se sproščam… ITD. Kakor koli, tem besedam seveda ne bomo verjeli! Zagotovo ni heroja, junaka ali genija, ki bi z vsako objavo zadel žebljico na glavico. Pa čeprav si nekateri tega še kako želijo.

Za branost in priljubljenost bi napisali prav vse. Ni pomembno kaj, le da se bo bralo in govorilo. Ob najmanjši kritiki in zajebu, bodo seveda jokali kot novorojenček, ki je izgubil dudiko, a ne tiste, gumijaste, pač pa tisto pravo, po domače mamin jošk, ki ga je s takim veseljem cuzal. Ti so mi zares pri srcu. Navidezni trdokožci z viteškimi oklepi, a na žalost brez duše, ker je očitno le zunanjost atribut, notranjost pa je piškava kot zimski kostanj na štacjonu!

Kdo je tako neumen, da si upa od sebe in od vsakogar pričakovati, da mu bo všeč, priljubljen… In nenazadnje, da je vse kar napiše, mojstrovina… Da je privlačno bralcu? Da prihaja iz »srca«. Nekateri že, očitno.

Se sprašujete, zakaj se ponovno vračam v svet blišča, rdečih preprog, neumornih bliskavic podivjanih fotoreporterjev, v mednožja prelestnih oboževalk, v sobane, kjer se pretaka šampanjec in po ustih kroži dim kubanskih cigar, kjer Nesmrtniki Blogosa porivajo svojo Afrodito?

Odgovor je preprost! Zato, ker v današnjem času zveza, biti bloger, nekaj predstavlja. Je poza, katero nekateri občudujejo. Se torej še sprašujete? Seveda ne. Bloganje je »In«. Zato jaz, kot iskalec pozornosti, sodoben moški v sodobnem svetu, v koraku s časom, s kemično čistim kurcem, zares ne smem biti pogrešen.

Ostati samotni jezdec na kljusetu, ki pelje v pozabo. Zagotovo ne. Starega sivca sem zamenjal za mladega, črnega, mladosti in energije polnega, ne me jebat stilom prepredenega neustrašnega konja, ki ne pozna druge poti, kot le destinacijo Olimp!Kjer bom z veseljem na najvišjem kamnu, vsem na očeh, pofukal opico kot pravi opičjak, ter zavladal džungli, v kateri vladata kič in plehkost.

Welcome to blog.siol.net. This is your first post. Edit or delete it, then start blogging!